Tim Huber je z igranjem nogometa začel pri petih letih, za najbolj postransko stvar na svetu pa ga je navdušil dedek, ki je v mladih letih prav tako igral nogomet. Pravi, da se je vanj zaljubil na prvi pogled. Njegov vzornik je Gerard Pique, ki igra za njegov najljubši klub poleg Mure - za Barcelono. »Prva tekma, ki sem si jo v celoti ogledal po televiziji je bila El Clásico med Barcelono in Real Madridom,« nam je zaupal Tim.
Že od prvih nogometnih korakov je zvest Muri, v kateri je vedno videl najboljšo priložnost za razvijanje nogometnega znanja. »V klubu sem vedno videl ambicioznost in vizijo, ki Muro uvrščata v sam vrh slovenskega nogometa. V klubu sem se vedno počutil odlično, ne glede na to v kakšnem stanju je nekaj časa deloval klub,« pove o tem, zakaj je izbral prav Muro.
Zase pravi, da je eden tistih, ki nikoli ni razmišljal, da bi zapustil Muro, pa čeprav so bili vmes težki časi. Tudi zato zdaj še bolj uživa v črno-belem dresu. Doslej se pri članih še ni imel priložnost dokazovati, je pa za člansko ekipo že odigral eno pripravljalno tekmo. »Zdaj razmišljam samo o tem, kako čim bolje opraviti mladinski staž, nekega dne pa bi rad v članskem moštvu Mure zaigral pred polno Fazanerijo,« ne skriva svojih ambicij.
Tudi sam sicer rad v roke vzame joystick in podobno kot njegovi sovrstniki odigra tekmo ali dve Fife. Zase in Maja Pleja pravi, da sta najboljša, konkurenco pa jima predstavlja kar trener Damir Čontala. »Največkrat me na dvoboje v Fifi izzove soigralec Enej, ki ga vedno znova premagam in postavim na realna tla,« smeje razlaga Tim.
Nogometne cilje si je zastavil zelo visoko, saj želi postati profesionalni nogometaš, nekega dne pa bi rad oblekel tudi majico z državnim grbom. Zaveda se da, bo pot do tja težka in bo prinesla veliko preizkušenj. Tudi takšnih kot jim je že bil priša. »Ko sem bil v selekciji U-15 sem gledal, kako moji tedanji soigralci zapuščajo klub, kar nikoli ni prijetno,« nam opiše tedanje stanje in pove, da bo imel na letošnjo sezono vedno lepe spomine. Čeprav smo v dobi koronavirusa, je letos s soigralci dosegel zmago, ki je ne bo pozabil. »V Ljubljani smo proti Olimpiji že zaostajali z 2 : 0, nato pa tekmo obrnili in slavili s 6 : 2. Bilo je neverjetno«.
Tim igra centralnega branilca, na individualnih treningih pa želi izboljšati predvsem agilnost. Pravi, da ni enako, ko lahko trenirajo skupaj s soigralci, a se enostavno morajo navaditi na nove razmere. Pomembno je, da si v teh trenutkih stojijo ob strani. Zaupa nam še, da ne ve, kaj bi počel, če ne bi bil nogometaš. »Morda bi igral košarko, ali se usmeril v računalništvo,« pravi Tim, ki se v prostem času najraje druži s prijatelji in soigralci ter ob tem odigra tudi kakšno videoigro.
Za konec se spomni še tekme, ki mu je doslej najbolj ostala v spominu. »Tekma Mure in Olimpije v Ljubljani, ko je Mura na koncu srečanja poravnala izid na 2:2. Te črno-bele invazije v Ljubljano ne bom pozabil nikoli. To je bilo eno največjih gostovanj navijačev v zgodovini slovenskega nogometa,« navdušeno pove naš centralni branilec. Pogovor pa zaključi z naslednjimi besedami - »Moja ljubezen do Mure je večna, večna pa je tudi Mura kot klub«.
