Vid Štefanec je lansko leto, takoj po dopolnitvi petnajstega leta, podpisal profesionalno pogodbo z Muro in postal najmlajši v zgodovini s tovrstno pogodbo. Nogomet je sicer začel igrati, ko je bil star štiri leta. Navdušili so ga nogometni zvezdniki, ki jih je spremljal preko malih ekranov, svoje pa sta dodala tudi starša.
Njegov vzornik je Neymar. »Zdi se mi, da je še edini, ki igra tisti pravi brazilski nogomet, pleše sambo na igrišču. Zdi se mi, da samo on še upa igrati na ta način in to me fascinira,« o svojem vzorniku pravi Vid, ki poleg Mure nima najljubšega kluba. Mu je pa trenutno najbolj pri srcu igra, ki jo goji francoski PSG.
Tudi on je med tistimi, ki so Muri ostali zvesti tudi v najtežjih trenutkih. Nikoli ni razmišljal o tem, da bi kot otrok odšel kam drugam. »Normalno je, da vsak nogometaš s težkim srcem spremlja težave v klubu, ki ga ima rad. Ampak je zato veselje, ko se vse uredi toliko večje,« pravi Vid.
V času koronavirusa se je imel priložnost pridružiti prvi ekipi in z njo opraviti nekaj treningov. Pravi, da je na začetku razlika ogromna. »Toda to je normalno. Moraš se potruditi, dati vse od sebe in se lahko hitreje vklopiš. Takrat pa je dosti lažje,« svojo izkušnjo opiše naš mladi reprezentant.
Kot smo že omenili, je najmlajši Muraš, ki je podpisal profesionalno pogodbo. To mu pomeni veliko, izjemno vesel je, da mu klub zaupa. »V tistem trenutku nisem dosti razmišljal. Vedel sem, da to zame pomeni veliko odgovornost. Seveda je zaradi tega tudi več pritiska, ampak vse to poskušam usmeriti v motivacijo,« pravi Vid.
Trenutno igra na poziciji napadlnega vezista, v igri pa bi rad pridobil na hitrosti in na tem, da bo sprejemal hitrejše odločitve. Prav tako pravi, da se mora izogibati temu, da bi preveč preigraval, ko to ni potrebno. V življenju si je zastavil visoke cilje. »Nekoč si želim zaigrati v Ligi prvakov. Prav tako bi rad zaigral za člansko državno reprezentanco in se z njo uvrstil na katero od velikih tekmovanj,« ne skriva visokih ciljev.
Kot pravi, mu je v spominu najbolj ostala tekma med Muro in Laziem, na katero ga je peljal oče. Za konec pove še, da bi želel imeti uspešno kariero, po koncu le te pa se verjetno podati v trenerske vode, saj si življenja brez športa enostavno ne predstavlja.
